Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom nekoč razlagala, kako sem navdušena nad orodjem za cepljenje drv, bi se mu verjetno smejala. Dolga leta sem drva preprosto kupovala že pripravljena, lepo zložena, brez da bi sploh pomislila, koliko dela stoji za tem. Potem pa sem se preselila v hišo z veliko pečjo na drva in gozd tik ob parceli. Tam se je prvič začela moja zgodba s tem, kar sem prej videla samo pri sosedih: cepilniki.

Prvič sem se lotila cepljenja ročno. Sekira, rokavice, zagnanost. Po dvajsetih minutah sem imela že tri žulje, eno bolečo ramo in precej omajano samozavest. Sosed me je opazoval z varne razdalje in se na koncu le približal. Brez veliko besed je pripeljal majhen stroj in dejal, naj poskusim s tem. Rekel je samo to: to ti bo rešilo živce. Nisem vedela, da govori o cepilnikih, ki jih do takrat še nikoli nisem uporabljala.

Ko sem prvič pritisnila ročico in opazovala, kako drvo brez napora poči na pol, sem se počutila skoraj zmagoslavno. Ni bilo brcanja, ni bilo nevarnih odbojev, samo miren, enakomeren pritisk stroja. Nisem si mislila, da lahko tako preprost pripomoček naredi takšno razliko. Kar naenkrat sem imela energijo za celo prikolico drv.

Čez čas sem začela raziskovati različne modele. Nekateri cepilniki so veliki, stacionarni in primerni za večje količine. Drugi so kompaktni in delujejo na elektriko, takega sem si sama kupila. Najbolj me je navdušilo to, da sem lahko brez strahu cepila tudi bolj nepredvidljive kose lesa, ki bi jih s sekiro verjetno zgrešila ali pa bi odbili rezilo.

Najlepše pri vsem pa je bilo, kako me je to delo povezalo z naravo in hišo. Vrt sem počasi napolnila s skladovnicami drv, ki so bile rezultat mojega dela. In priznam, ko sem pozimi zakurila s poleni, ki sem jih pripravila sama, je bil občutek prav poseben.

Danes cepilniki niso več nekaj, kar pripada samo profesionalcem ali kmetom. Zame so postali pripomoček, ki mi daje občutek samostojnosti.…